Nekoliko plašno in zadržano so najmlajši otroci prvič zakorakali v novo šolsko leto. Z nekaj, kot rosa drobnimi kapljami solza, so se vsako jutro pogumno poslavljali od staršev in radovedno raziskovali v novem okolju ter iskali tolažbo pri vzgojiteljicah.
Uvajalne urice skupine Pikapolonic.
Le kam spadajo vsi ti zamaški?
Spoznavamo oblike in barve.
V mimohodu kopice radoživih in nasmejanih obrazov pa so kmalu prepoznali vse tiste »velike« otroke, kateri zjutraj rosne kapljice brišejo le še iz tekajočih čevljev ter že suvereno postopajo po našem vrtcu.
Tako Najdihojca nadaljuje novo poglavje zgodbe o prijateljstvu: zgodbo o otrocih, vzgojiteljicah ter starših in veselimo se, da bomo del te zgodbe zapisali in jo podelili s širnim svetom.
Srečni otroci žive med resničnostjo in fantazijo
in po neskončni sinjini hite za neizpolnjeno čarovnijo.
Njihov korak je majhen, a čvrst. Mika skrivnost jih in dalja.
A kadar je treba, iztegnejo prst na golega kralja.
Čez dan se zemlja vrti okrog njih kakor krog sonca
in srečo mednje deli kakšna prijazna pikapolon'ca.
Zvečer so trudni in brez besed padajo staršem v naročje
in gledajo božji svet kot modreci – po otročje.
(Tone Pavček)