SPOŠTOVANE DRUŽINE, DRAGI OTROCI!
Iz znanih vzrokov se nam je življenje spremenilo, nekaterim obrnilo na glavo, nekatere razjezilo, nekatere razžalostilo. Ker se že zelo dolgo nismo videlo, kar ne pomeni, da nismo mislili drug na drugega, vam želimo polepšati dneve, razbiti dolgčas vsakdana, vas popeljati na nove poti preko zgodb, pravljic in legend o Mariboru.
MI SMO VENDAR MARIBORČANI, ZATO SPOZNAJMO NAŠE MESTO NA DRUGAČEN NAČIN !
Maribor boste spoznavali tudi preko sprehodov. Res, da korona virusa še nismo pregnali, če boste pazljivi, upoštevali zaščito in varno razdaljo, boste našli lastne poti za spoznavanje mesta.
Mesto in okolico boste spoznavali s pomočjo škrata Bolfenka, pohorske legende, ter preko posameznih izletov. Zgodbe so namenjene otrokom in staršem, vas starši pa čaka še nekaj zgodovinskih dejstev o nastanku našega Maribora.
TOREJ ZAČNIMO!
1. PRVI IZLET:
POPELJAL VAS BO PO POHORSKIH POTEH.
IZ MARIBORSKE STRANI JE VELIKO POTI,ZATO POIŠČITE SVOJO.
POHORSKI ŠKRAT
Visoko na hribovju, daleč v temnem, gosto zaraščenem gozdu in globoko pod zemljo, je bilo skrivno domovanje majhnega pohorskega škrata. Malokdo ga je videl. Ljudem se ni rad pokazal. Pa ne, da si tega ne bi želel. V resnici ni imel časa. Bil je namreč zelo zaposlen. S štetjem. To je zelo rad počel. Štel je vse mogoče. Vse, kar se je dalo preštevati. Pri delu je bil zelo natančen, temeljit in vesten. To je bila njegova vsakdanja služba. In nihče pravzaprav ni vedel, kdo mu jo je dodelil. Mogoče zato, ker je bil najboljši matematik daleč naokoli, ali pa zato, ker je bil temeljit, natančen in s faloti, ki so počeli različne grdobije, neusmiljen. A o tem kasneje.
V stoletnem naslanjaču, narejenem iz hrastovih vej in vejic, prepletenim z močnim hrastovim listjem in okrašenim z želodom, torej trdnim, kakor je sam hrast, je počival majhen možiček. Škrat. Imenoval se je Bolfenk. Nihče, niti on sam ni vedel, od kod mu to ime. Torej se je o njem res zelo malo vedelo. Odkar je pomnil, mu je bilo tako ime. Tega je zares že zelo dolgo, saj je bil star že nekaj stoletij. Za vekomaj je bil Bolfenk in zato so ga vsi klicali škrat Bolfenk.
Ležal je v svojem počivalnem in spalnem naslanjaču, kdaj pa kdaj malo zasmrčal, pomigal z brki in se popraskal po dolgi, beli, kodrasti bradici. Na glavi je imel zeleno kapico, ki je ni nikoli snel. Bal se je namreč zanjo, saj je bila edina in neprecenljiva. Pod njo so se skrivali beli kodri, ki so mu včasih nagajivo zlezli izpod nje, a jih je vztrajno popravljal, saj je dal veliko na urejenost in lep videz. Rad je bil čeden. Kadar je šel mimo bistrega pohorskega potoka ali jezera, se je skrivaj ozrl k vodni gladini in ob tem pomislil: «No ja, nič mi ne manjka!« Pod štrlečimi obrvmi so v svet zrle zelene oči. Obraz sta krasila še velik nos, ki je marsikaj odkril, če se mu je le zahotelo, in privihane ustnice, včasih navzgor, včasih navzdol. Odvisno od razpoloženja. Saj veste, dobra ali slaba volja. Tako kot njegova kapica so bile zelene barve tudi hlače in jopica. Čevljev pa ni maral. Z njimi ni mogel tako gibčno in spretno plezati po drevesih. Pri tem opravilu so mu prišli prav dolgi nohti. To pa je bila tudi njegova največja napaka in razvada. Ni si rad strigel nohtov. Je že vedel, zakaj. Saj nihče ni popoln.
Njegovo glavno opravilo, ki mu je bilo obenem tudi zelo ljubo, je bilo čuvanje pohorskih gozdov in živali. Prav zato je bilo potrebno znanje matematike. Vsak dan znova je prešteval drevesa, ugotavljal, ali so še vsa in ali jih ni kakšen nepridiprav posekal. Prešteval je živali in se jezil na vse tiste, ki so jim nastavljali pasti in z njimi grdo ravnali. Vedel je, ali so vse srne žive in zdrave, ali še vsi zajčki drvijo čez hribe in doline. Pravzaprav je za vsako žival vedel, kaj se z njo dogaja. In zaradi tega je imel na ramenih torbico in v njej pravo računalo. Takšno leseno, s pisanimi kroglicami. Bil je skrbnik gozda in želel si je, da bi vsi ljudje lepo skrbeli za ta čudoviti dar. Računalo je redno uporabljal, saj ni želel izgubiti slovesa najboljšega pohorskega matematika.
In če se število dreves ali živali ni ujemalo s tistim od prejšnjega dne, so Bolfenku zelene oči še bolj pozelenele, se zabliskale in ni trajalo dolgo, ko je odkril krivca in ga kaznoval. Nepridiprav ni več smel stopiti v pohorski gozd. A takšnih ljudi ni bilo veliko. V resnici je imel zelo malo dela. In tega je bil vesel. Če smo natančni, neznansko vesel.
Enkrat na leto pa si je škrat Bolfenk vzel dopust. Takrat se je v temi, da ga ne bi kdo videl, odtihotapil v grad na Piramidi. Skozi skrivna vrata, ki so jih poznali samo škrati, je smuknil v klet, se zleknil v skrinjo z zlatniki in prešteval, prešteval, prešteval in se imel zelo lepo … Pa saj to že veste.
ZA STARŠE:
Legenda o pohorskem škratu pravi, da so ga ljudje veliko videvali v okolici cerkvice Svetega Bolfenka, zato so ga poimenovali kar Bolfenk. Škrat Bolfenk ve mnogo o zakopanih zakladih. V raznih podobah rad straši ljudi, pa jim nič ne škoduje, ker je kavalir in fin gospod. Tudi hvaležen je naš škrat in dober. Ljudstvo, ki škratu pripisuje same lepe lastnosti, pa je zlata vredno!
NALOGE NA IZLETU:
- Ko boste sproščeno hodili po gozdu iščite škratovo bradico. Najbrž jo boste našli zataknjeno v kakšni drevesni rogovili, v nizkem grmovju, ali v kakšni luknji starega panja.
- Po gozdu stopajte po prstih, z iztegnjenimi rokami nad glavo. To je škratova hoja, ko želi čim dlje videti. Saj veste, da je majhen.
- Tekajte okrog dreves, skačite čez veje ( seveda tiste, ki ležijo na tleh), stopajte čez panje. Ne pozabite globoko vdihovati čistega pohorskega zraka.
- Preštejte toliko dreves, kot znate, ob štetju se jih dotaknite. Izberite si drevo, ki vam je najlepše in ga objemite. Ob tem sproščeno dihajte. Drevo vam bo dalo svojo energijo. Zapomnite si, da ima vsako drevo svojo zgodbo, zato je neprecenljivo.
- Čisto tiho poslušajte! Slišite ptičke?
- Tudi na tleh je veliko življenja, opazujte hrošče, mravljice…
NANIZALI SMO NEKAJ IDEJ ZA OBISK DOMOVANJA POHORSKEGA ŠKRATA.
Vsi, ki boste pokukali na spletno stran, pod utrinke enote Grinič in se odpravili na izlet, nam sporočite, kako ste se imeli, bomo zelo veseli!
Naj vam za konec povemo še, da vas pogrešamo in se veselimo dne, ko bo v vrtcu znova otroški živ žav!
Ostanite zdravi,
vam želi avtorica otroškega vodnika po Mariboru, Darja